Vsi naslednji nasveti so zelo uporabni, vseeno pa prva dva vzemite kot vrhovno zapoved.

1. Bodite dosledni

To ste že slišali, vendar je to glavno in najpomembnejše pravilo glede tega, kako reči ne otrokom. Ne otrokom nič ne pomeni, če čez pet minut rečete ja. Če začnete besedičiti in popustite, da bi otrok nehal tarnati ali tečnariti, zamudite priložnost, da bi ga naučili pomena besede ne – in sebi v prihodnje olajšali življenje. Ko se vdate, mu pokažete, da je vašo odločitev lahko spremeniti. Ko boste naslednjič rekli ne, ne bo odnehal, dokler ne boste spet popustili.

Doslednost pa ne pomeni, da si nikoli glede ničesar ne smete premisliti. Seveda si lahko. Medtem ko se o nekaterih ne-jih ne da razpravljati (na primer, da ne sme tepsti dojenčka), drugi veljajo samo v določenih primerih (na primer: »Ne, nocoj ne smeš dlje ostati pokonci.«). Če niste prepričani, kako bi se odločili, otroku povejte, da morate o tem prej premisliti. Ko pa se odločite, se svoje odločitve držite.

2. Uveljavite sistem posledic

Temu smo včasih rekli »kaznovanje«. Morda gre samo za igro besed, vseeno pa se medve drživa tega izraza, ker se bolje prilega podobi staršev kot avtoritativnih in hkrati ljubečih učiteljev, ne pa paznikov v zaporu. Recite temu, kakor hočete; dejstvo je, da otrok ne bo resno vzel vaše prepovedi, dokler bo verjel, da slabo vedenje nima posledic.

Starši, ki jih muči občutek krivde, kadar otroku rečejo ne, bodo najbrž s težavo uveljavljali posledice, vendar je oboje neločljivo in enako pomembno. Kadar otroku rečete ne, prav obet posledic da vašim besedam težo. Tako otroku sporočate: »Kar storiš, je pomembno. Ni mi vseeno, kako se odločaš.« To je del ustvarjanja varnega prostora, v katerem se bo vaš otrok počutil povezanega z nekom in varovanega z omejitvami. Za posledicami se skriva vaša ljubezen.

Sposobnost, da posledico uresničite, je nujen sestavni del doslednosti. Pri majhnih otrocih lahko zahtevate, da gre za nekaj minut v svojo sobo ali da odloži najljubšo igračo. Pri starejših otrocih pa je posledica lahko prepoved večernega izhoda, uporabe računalnika ali telefona za nekaj časa.

3. Glejte v oči

Preden karkoli rečete, poskrbite, da vas otrok posluša. Če je treba, ugasnite televizor ali ga prosite, naj se obrne proč od računalnika oziroma odloži igračo, s katero se igra.

4. Recite, ne prosite

Nobene potrebe ni, da bi svoje zahteve podajali v obliki vprašanj. Kadar govorite z otrokom, opazujte svoj glas. Ali na koncu stavka zavije navzgor – saj veste, tako? Če je tako, zavestno začnite govoriti s samozavestnim, odločnim glasom. Kadar rečete: »Bi zdaj večerjal?« ali: »Poberi obleko, prav?« dejansko izzivate ugovarjanje.

5. Razlaga naj bo preprosta in primerna starosti otroka

Mamice in očki imajo pravico zahtevati določeno vedenje, ne da bi morali razlagati, zakaj.

6. Ne bojte se ponavljati svojih besed

To pravilo velja tako za otroke kot za odrasle. Kadar človek, mlad ali star, ne zna razumeti, da ,ne pomeni ne’, ni treba začeti iskati opravičil za svojo odločitev. Ko ste sinu rekli: »Nočem, da bi imel zračno puško. Lahko se komu kaj zgodi,« ni treba dodajati ničesar več. Če še naprej vztraja in vas prepričuje, svojo odločitev nekajkrat ponovite na bolj ali manj enak način. Potem pa mu povejte, da je pogovor končan.

7. Pokažite, da razumete otrokove občutke, in končajte razpravo

Večina pedagogov priporoča, naj starši razburjenemu otroku pokažejo, da niso spregledali njegovih občutkov. Tako bo otrok vedel, da ste ga slišali in razumeli. To ni iz trte zvito: vsak želi čutiti, da je njegovo dojemanje dogodkov pomembno. Kadar rečete ne, morate otroku pokazati tudi, da vam ni vseeno, kako čuti on.

Če je vaš otrok jezen ali razočaran, ker ste mu prepovedali nekaj, kar je hotel storiti, vas bo morda zamikalo, da bi učinek svoje prepovedi zmanjšali z besedami: »Saj ni nič takšnega,« ali: »Res ni treba, da se tako jeziš.« Po vsej verjetnosti pa boste s tem vse skupaj le še poslabšali. Raje pokažite, da razumete otrokove občutke, nikar pa na dolgo in široko ne razpredajte o njih. Dovolj bo, če rečete: »Vidim, da si jezen, in žal mi je, da tako čutiš. Ampak zdaj res nočem, da bi šel tja. Če se pomiriš, boš morda lahko šel drugič.« Najbolje je priznati dejstvo, da se pač ne strinjata, in pozabiti na vse skupaj.

8. Ne ponižujte

Z besedo ne si pomagate pri vplivu na otrokovo vedenje, ne želite pa, da bi se zaradi nje počutil grozno ali neumno. Ne ponižujte ali zasmehujte ga, ker hoče, kar hoče. Vaš ne naj velja njegovim dejanjem, ne pa osebnosti. Količino sladice, ki jo lahko poje po kosilu, lahko omejite z besedami: »En kos torte je dovolj. Jutri boš dobil še enega.« Če pa rečete: » Še en kos bi rad? Pa si res požrešen!« otroka s tem ponižujete.

9. Trudite se za složnost

Kadar eden od staršev reče ja, drugi pa ne, nihče ne zmaga. Otroka to samo zmede in ga navaja k izkoriščanju položaja po sistemu ,deli in vladaj’. Ločeni starši se morajo toliko bolj truditi, da ostanejo složni. Vsekakor se držite pravila, da nesporazumov nikoli ne rešujete pred otrokom. Če ne gre drugače, zavlačujte z odgovorom na otrokovo prošnjo (»Najprej se moram pogovoriti s tvojim očetom, potem pa ti bom povedala.«). Če pa se preprosto ne strinjate, se s partnerjem ali nekdanjim partnerjem dogovorite, da bo izmenično enkrat obveljala vaša, enkrat pa njegova odločitev. Ali pa naj se odloči tisti od staršev, ki ima o določeni temi bolj izdelano mnenje.

10. Pričakujte sodelovanje

Kadar zavračate ali spodbujate določeno vedenje, ne pričakujte težav, preden se pojavijo (na primer: »Čez deset minut moramo od doma. Ti si vedno najbolj počasen, zato glej, da tokrat ne boš zapravljal časa.«), Raje spodbudite sodelovanje s stavkom, kot je na primer: »Vem, da zmoreš,« ali: »Zdaj si že velika in gotovo lahko poješ in se obuješ v desetih minutah.« Omejitev postavite na dosegljivo raven in dajte otroku vedeti, da to zmore. Najbrž vam bo hotel ustreči.

11. Dajte dober zgled

(Lahko reči, veliko teže storiti.) Nekateri starši se poboljšajo tisti trenutek, ko dobijo otroke: nehajo kaditi, pazijo, kako govorijo, in tako naprej. Obstajajo pa še druge oblike »slabega vedenja« odraslih ljudi, za katere sicer oštevajo svoje otroke: na primer neotesanost in opravljanje.

Kadar zasmehujete svojega partnerja ali kruto obrekujete druge ljudi, se zavedajte, da vas neko bitjice posluša in se od vas uči. To ne pomeni, da morate potlačiti jezo ali druga povsem normalna čustva. Vedenje morate le prilagoditi zgledu, ki ga želite dati svojim otrokom. Prijazni, spoštljivi starši imajo prijazne in spoštljive otroke. Če se boste sami grdo obnašali, vas bodo otroci hitro posnemali.

Vir: Patti Breitman, Connie Hatch: Kako reči NE brez občutka krivde